Zadnjič sem našla ta sms – staaar, zelo star. In avtomatsko mi je nasmeh šel do ušes. Valda, spet. 🙂
Najina preteklost je zapletena. In veže naju dologooooletna zgodovina, poznava se namreč od male šole naprej. 😉 Tako, da se zna zgodit, da ko srečaš svojo “preteklost” po dolgih letih … jo vidiš v drugačni luči. Tudi nama se je to zgodilo. 😉 Očitno sva potrebovala nekaj vmesnih let in nekaj “napačnih” ljudi, da spoznava kdo je tisti pravi (napačnih je v narekovajih zato, ker sama ne verjamem v napačne odločitve, iz vsake se lahko nekaj naučiš in če se naučiš, potem to ni bila napak, temveč lekcija). 😉
Ko sva se dobila (večer pred spodnjim sms-om) in povsem nepričakovano en drugemu povedala več kot sva imela namen, sva bila v enem posebnem mehurčku, ki se ga težko opiše z besedami. Svet okoli naju ni obstajal. In želela sva to ohraniti še naprej, kar seveda ni realno niti izvedljivo.
V enem momentu mi je rekel:“Če želiš greva. Takoj. Samo osebno vzemi in greva stran od vsega in vseh, samo midva.” (osebno zato, ker je bil njegov originalni načrt njihov vikend na Hrvaški obali) In itak na prvo žogo mi je bilo povsem neizvedljivo, spet. Kako bi kar šla? Kaj pa naj doma rečem?? Da kar grem?? Kam? S kom? Kako kar naenkrat?
Ampak mi ni dalo miru … in medtem, ko sem z najboljšo prijateljico klepetala in premlevala vse dogodke preteklega dne, sem mu poslala sms: “Kje maš osebno?” On je že vedel kaj in kako. 😉
Zvečer sem spakirala najnujnejše in eno torbo vrgla čez okno (da nihče od domačih ne bi opazil, da grem “ven” z dvema torbama), eno pa vzela s seboj, ker grem kao “ven” – ja, veliko filmov sem gledala in točno vedela tako se tem stvarem streže. 😉 Nihče ni pričakoval, da je tale moj “ven” oddaljen 200km in bo trajal več kot 24ur. Čisto skulirana sem šla čez vrata in rekla:“Midve z M. (prijateljica) greva ven, malo na pijačko pa to.” Pod oknom sem pobrala torbo in šla … do avta kjer me je čakal on. Ob 11-ih zvečer sva se odpravila v neznano. Pojma nisem imela kam greva. Niti ni bilo važno. Samo, da sva skupaj in stran od vsega. To je bilo edino pomembno v tistem trenutku. Medtem, ko je skočil na bencinsko po prigrizke (ker je vedel, da bo pot dolga) sem se spomnila poslati sms svoji prijateljici in ji napisala:“Če kdo kaj vpraša, sem s tabo. Ne sprašuj me preveč. :)” Pozno ponoči sva prispela na morje, v najlepši apartma ever (tudi to je uredil frajer v roku ene ure – kako se moški potrudi, če se hoče, a?) in brez težav bi tam ostala 1 leto.
Vse kar je sledilo potem doma je druga zgodba – ampak je bilo vredno. Še danes trdim (in vedno bom), da je bilo vredno. Pobeg od realnega norega sveta in vsega kar me je tukaj “pritiskalo ob zid” – izključno zato je bilo vredno. Verjamem, da sva to oba potrebovala. In ko se spomnim, da sva se pogovarjala in pogovarjala in premlevala 1000 stvari (iz skupne preteklosti, iz obdobja, ko skoraj nisva imela stikov- skoraj zato, ker sva v bistvu tako ali drugače ves čas imela stik) … vse to naju je pripeljalo do tu kjer sva danes. Naša čudovita družinica je nastajala postopoma in vse to ji je dalo temelje na katerih stoji danes. ♥
In ko pomislim, da najbolj nore stvari, ki sem jih naredila v imenu ljubezni … jp, vsi so povezani z njim (in obratno – njegove najbolj nore poteze za punco so bile poteze zame (njegove besede, ne moje)). 😀 Vse drugo se lahko skrije pred tem kar sva midva počela eden za drugega. Vse tisto kar ne bi smela … sva naredila. Pri 15-ih in potem 10 let kasneje.
Imejte se radi in takoj sedaj objemite tiste, za katere bi skočili z mosta, če bi bilo treba! ♥
M.
Favorites of the week
This is why we do it!